Blog

Izguba meril in imunske odpornosti

Delo 1. 8. 2011, št. 176, str. 5

Zadnjo novico o dolgi in še ne končani sagi o ljubljanskem Kolizeju povzemam po Žurnalu (16. 7. 2011, št. 28, str.7), kjer berem, da začasni minister Boštjan Žekš ne bo spremenil odločitve nekdanje ministrice Majde Širca glede njegovega rušenja, da se bo do pritožb zoper rušenje opredelilo še Ministrstvo za okolje in prostor, a ne o vsebini, temveč zgolj o tem, ali so morda nastale procesne napake, za kar ima še en mesec časa. Medtem je Ljubljanska enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine na podlagi mnenja mednarodne komisije predlagala, »da se Kolizej razglasi za spomenik državnega pomena, čeprav na zavodu menijo, da niti razglasitev ne bi zadržala rušenja.«

Na prvi pogled se zdi, da smo priče enega redkih uspehov delovanja pravne države, ki si je sicer vzela neverjetno veliko časa za presojanje in odločanje o usodi neke ne posebno ugledne  stavbe v strogem mestnem središču, da pa sta naposled prevladala razum in pravni red in stavba se lahko poruši. Vendar bo zmaga, če bo, razen za investitorja, ki je že pred več kot šestimi leti jasno napovedal, da želi na mestu porušenega Kolizeja postaviti novi stavbni kompleks s poudarjeno kulturno sestavino (ob trgovski in poslovni), z vidika kulture, kulturne politike, državnih organov, ki naj bi ji služili, manj kot Pirova. Dvajset let življenja v samostojni državi na področju kulture, posebno na področju varovanja arhitekturne dediščine in spodbujanja kakovostne arhitekturne produkcije, v deželi, ki se sicer more v modernem dvajsetem stoletju ter v začetku enaindvajsetega pohvaliti z izjemno vrsto ustvarjalcev od Maksa Fabianija in Jožeta Plečnika do Edvarda Ravnikarja in generacij mlajših uspešnih posameznikov ter skupin, je eno samo brezglavo, brezsmerno tavanje brez meril in razpoznavnih ciljev.  Ob tem pa nemočno opazujemo vztrajno erozijo strokovnih meril in kontrolnih mehanizmov, ki naj bi ščitili javni interes v grajenem okolju res publicae.

Država s svojim oblastnim aparatom se je izkazala za slabega naročnika arhitekture. Poskrbeti ne zna niti za stavbe za svojo ožjo uporabo (na primer novogradnja stavbe Ministrstva za obrambo, neprimeren nadzidek za potrebe vlade na Rohrmanovi stavbi nekdanjega Gospodarskega sveta, slabokrvna arhitektura kongresnega centra na Brdu, idr.). Ne zmore ali noče zgraditi življenjsko pomembnih stavb, kot je denimo prestolnični prometni terminal (železniška in avtobusna postaja …) ali stavbe nove Narodne in univerzitetne knjižnice, da o umetniških akademijah in novih stavbah za kulturne dejavnosti niti ne govorimo. Ne zmore vzpostaviti reda v prostoru, posebej pri individualni gradnji; ne zmore vzpostaviti jasnih meril varovanja kulturne dediščine, tako da se usodno briše meja med resnično kakovostnimi in pomembnimi spomeniki od spomenikov srednje vrednosti in onih na nižjih kakovostnih stopnjah. Tragična posledica izgube meril in imunske odpornosti tako družbe kot države je do epidemičnih razsežnosti razraščena malomestna samograditeljska dejavnost, ki je ne samo dodobra razgradila  podobo slovenskega podeželja, temveč je z neštetimi samovoljnimi nadzidki, prizidki, preureditvami fasad in celo volumnov stavbnih blokov ter naselij segla v samo jedro mest in mestnosti. V mislih imam mestnost kot civilizacijski dosežek pripoznavanja višje kakovosti  življenja v urejeni skupnosti nad interesi posameznika ali interesno povezanih skupin. Razpada te kvalitete nobena vlada, kolikor smo jih imeli doslej, nobeno ministrstvo, noben državni organ ali služba niso znali preprečiti. Svojčas že nekoliko razvita arhitekturna kritika je domala utihnila. Oglašajo se samo še vsakovrstne civilne iniciative s svojimi izrazito partikularnimi interesi, kar je samo hrbtna stran istega kovanca splošnega pomanjkanja čuta za skupno in pomembno.

Nekateri pojavi divjega samograditeljstva in samovoljnih posegov etažnih lastnikov na fasadah, balkonih idr. skupnih stanovanj so se resda začeli že v bivšem režimu, toda nova država jih ne le ni uspela omejiti, kaj šele ustaviti, temveč je dopustila še večji razmah nezakonitosti v ravnanju s prostorom. Dopustila je brezobzirno uničevanje arhitekturnih spomenikov in rušenje celo nagrajenih arhitektur priznanih avtorjev. Spomnimo se samo ravnanja s Plečnikovim Stadionom pa z Ravnikarjevo ureditvijo pritličja z okenci Nove Ljubljanske banke, Mihevčevega turističnega naselja v Luciji, Severjevih Učnih delavnic, Lajevčevega hotela Prisank v Kranjski gori… Do nespoznavnosti je dopuščala skaziti številne druge starejše spomenike.

Saga o Kolizeju, stavbi, že v izhodišču zasnovani brez jasnega programskega in slogovnega koncepta, delu malo pomembnega arhitekta in podjetnika Benedikta Withalma, ki ga je pri zidavi vodila predvsem dobičkonosnost, je torej paradigmatična pripoved o morda najbolj izpostavljenem, drastičnem primeru izgube meril pri vrhu oblastne hierarhije, to je na Ministrstvu za kulturo in potem po lestvici navzdol od direktorja/direktorice Zavoda za varstvo kulturne dediščine do regionalnih enot. Investitorju izgradnje Novega Kolizeja ni mogoče očitati, da bi skrival svoje namene glede rušenja Kolizeja in pozidavo novega. Zemljišče je odkupil, izpeljal mednarodni arhitekturni natečaj in pridobil uporaben načrt za novi kompleks, o čemer je bila javnost vseskozi sproti obveščena. Toda na vrhu Ministrstva za kulturo, direktoratu za dediščino in Zavoda za varstvo kulturne dediščine so projektu nasprotovali. Nekateri visoki državni uradniki na Ministrstvu so bili celo člani nekakšne civilne iniciative za njegovo ohranitev, kar je verjetno svetovna redkost. V javnosti so se začela pojavljati stališča, češ da gre za stavbo izjemne kulturne vrednosti pomembnega graškega arhitekta. Zapisano je bilo celo, da gre pri  Kolizeju za nič manj kot za »Cankarjev dom 19. stoletja«. V isti sapi sta se omenjala Plečnikov Stadion in Kolizej, kot da gre za primerljivi kakovosti, kot da ne bi bilo v spominu stroke še vedno bolečega spomina na porušenje prvovrstne baročne Koslerjeve palače, kot da ne bi v devetdesetih letih padla brez enega samega strokovnega glasu proti bežigrajska topniška vojašnica, ki je že samo s svojo zahodno stranico z nizom vojašničnih paviljonov in njihovimi fasadami presegala kakovost Kolizeja. Spomeniška služba v celoti se ne more izogniti očitka »selektivne načelnosti«, kot sem zapisal o isti temi leta 2005 (Delo /SP 22. 1. 2005, št. 18, str. 22-23) in še naprej trmasto vztraja v obrambi spomenika, ki je malone izgubil svoje spomeniške lastnosti, pri čemer se dobro zaveda, da ga, obzidanega v njegovi jami, niti čudež ne more rešiti. Investitor je v nekem trenutku celo ponudil ministrstvu, naj Kolizej odkupi in če meni, da gre za tako pomembno stavbo, naj jo uredi tako, kot se mu zdi prav. Na svojo ponudbo seveda ni dobil odgovora – od tod naprej pa je mogoče samo še moraliziranje. In prav to se z vso vnemo nadaljuje še naprej. Pojavi se nova civilna iniciativa, ki v želji, da bi preprečila rušenje Kolizeja in izgradnjo novega kompleksa, zahteva razglasitev Kolizeja za spomenik državnega pomena. Zavod za varstvo kulturne dediščine se odzove na pobudo in skliče ad hoc mednarodno skupino strokovnjakov (poleg dveh domačih strokovnjakinj povabijo še enega Avstrijca in enega Italijana) po merilih, ki javnosti niso znana in ta skupina seveda odloči v prid razglasitve Kolizeja za spomenik državnega pomena. Pri tem se opre na merila, ki jih določajo Operativne smernice za izvajanje Konvencije o svetovni kulturni in naravni dediščini Unesca. Skratka, še malo, pa bo ljubljanski Kolizej pred vsemi drugimi slovenskimi spomeniki kandidat za vpis na Unescov seznam svetovne dediščine!?

V sagi o Kolizeju se torej kristalno jasno izrisuje odgovornost za škodo ne le za investitorja temveč še zlasti za kolateralno:  če tedanji minister za kulturo Vasko Simoniti ne bi poslušal prišepetovalcev v vrhu ministrstva in bi podprl gradnjo novega Kolizeja, ob podmeni, da novi Kolizej prinaša nove možnosti za uprizoritvene dejavnosti, vključno za opero in balet, bi prišel do logičnega sklepa, da je potrebno stavbo Opere le spodobno prenoviti v njenem prvotnem obsegu. Tako pa je s pozidavo »prizidka« dopustil popolno devastacijo resnične umetnine Hraskega in Hrubega s konca stoletja.

Ob takšni popolni izgubi meril je očitno, da je celotni slovenski kulturni patrimonij v resni nevarnosti pred ključno ustanovo, ki bi ga morala varovati. Če kje velja nedavno izrečeni opomin Slavoja Žižka, da »Ne več domovine, več države potrebujemo!« velja to za kulturni oblastni vrh in še posebej za  Zavod za varstvo kulturne dediščine.