Od Narodnega doma do Narodne galerije

Ob devetdesetletnici Narodne galerije

Zbornik za umetnostno zgodovino / Archives d’histoire de l’art /Art History Journal; Nova vrsta XLVI, Ljubljana (Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo) 2010, str. 360 – 362

Visoki jubilej Narodne galerije, ene najstarejših slovenskih muzejskih ustanov, posvečenih likovni umetnosti, seveda ne more miniti brez dogodkov in dejanj, ki ga skušajo tako ali drugače označiti. Najboljši spomenik, ki si ga je NG mogla postaviti za svoj praznik, je prav gotovo monumentalna razstava Slovenski impresionisti in njihov čas 1890 – 1920 (2007 – 2009) z obsežnim katalogom s številnimi prispevki strokovnjakov, tako ali drugače povezanih s temami, ki jih odpira omenjeno razdobje. Zakaj snovalci razstave jubileja niso povezali z njo in dogodka označili v katalogu, si težko razložim. Je pa očitno, da so hoteli dogodek posebej počastiti s publikacijo, ki naj osvetli tako matično hišo – Narodni dom, danes tako rekoč poisten z ustanovo, ki ji daje streho, in njeno dejavnostjo -, njenega avtorja Františka Škabrouta kot burne dogodke, ki so spremljali galerijo od ustanovitve Društva Narodna galerija do vselitve njene zbirke v Narodni dom in začetka rednega delovanja. Publikacijo sta uredili Mojca Jenko in Monika Pemič, ki sta hkrati prispevali najobsežnejši študiji v njej. Tako je Monika Pemič prispevala obsežen sestavek Dom za Narodno galerijo – O arhitekturi in nastanku najstarejše galerijske zgradbe na Slovenskem, Mojca Jenko pa poročilo o reševanju prostorske problematike Narodne galerije 1918 – 1928, to je o predzgodovini ustanove in poti njene zbirke od Kresije mimo Jakopičevega paviljona do Narodnega doma. Ob predgovoru direktorice Narodne galerije Barbare Jaki je treba omeniti še predstavitev načrta za Narodni dom samega avtorja Františka Škabrouta in zaris njegove razmeroma kratke življenjske poti arhitekta, ki ga je napisal Pavel Vlček.

Monika Pemič si je postavila nalogo osvetliti stavbo Narodnega doma in prizadevanja za njeno pozidavo v luči narodnih gibanj zlasti pri tistih narodih v avstro-ogrskem cesarstvu, ki so šele ob vstajajočem nemškem nacionalizmu vzpostavljali svoje nacionalne identitete. Pri tem so se – podobno kot pozneje pri ustanavljanju telovadnih društev, ki so se porajala iz istega narodno-prebudnega vzgiba – zgledovali pri Čehih. Pri svojem zgodovinskem uokvirjanju tematike nastajanja slovenskih društev in posledično potrebe po posebnih prostorih za združevanje in kulturno-prosvetno delovanje narodnih domov se je avtorica opirala zlasti na nemško literaturo, kar je verjetno posledica njenega dolgega bivanja in študija v Nemčiji, četudi bi prav za to obdobje mogla najti dobre preglede tudi v slovenskem zgodovinopisju. V ožje arhitekturnem pogledu pa je pregledala domala vso obstoječo strokovno literaturo, ki se je dotaknila vprašanj arhitekture Narodnega doma, ter se ponovno in po vsej verjetnosti bolj kot kdor koli doslej posvetila domačim in tujim dostopnim virom. Tako korak za korakom razkriva društvena naprezanja za postavitev Narodnega doma, ki so naposled privedla do enega prvih in ne najmanj ambicioznih natečajev za pridobitev najboljšega načrta za tako pomembno stavbo. Naloga je bila težka tako za snovalce programa kot za potencialne arhitekte, saj so morali upoštevati številne zahteve in pričakovanja, denimo Narodne čitalnice, Slovenske matice, telovadnega društva Sokol, Dramatičnega društva, ob osrednjih skupnih, različnim zborovanjem in slavnostim namenjenih prostorih, ki jih je potrebovalo zlasti društvo Narodni dom kot naročnik stavbe. Pemičeva je objavila domala vse ohranjeno natečajno gradivo, ga kritično komentirala in soglašala z odločitvijo ocenjevalne žirije, da nagradi predlog Františka Škabrouta ter mu poveri izvedbo. V svojem sestavku je arhitekta tudi na kratko predstavila. O njem je bilo v slovenski literaturi doslej malo podatkov, še njegovo ime so sprva napačno prebrali in ga tako dolgo časa tudi napačno pisali. Avtorica posveča osrednji del študije sami stavbi, njenim arhitekturnim vzorom, analizi funkcionalne zasnove in kakovosti dosežka v okvirih splošno sprejetega sloga tistega časa, poznega (romantičnega) historizma (po Pavlu Vlčku), ter resničnemu uspehu projekta kljub zaukazani varčnosti v zasnovi in pri okraševanju. Ob tem upravičeno poudari pomen arhitekta Adolfa Wagnerja, ki je izdelal detajlne načrte za dom in predvsem celotni koncept okraševanja zlasti reprezentativnih prostorov. Ob vsem njegovem trudu pa je vendarle, kot ugotavlja avtorica, umanjkala narodno-simbolna vsebina. Po drugi strani pa iz sočasnih vznesenih poročil ob otvoritvi doma jeseni leta 1896 lucidno ugotovi ključni pomen gradnje, namreč, da si je akcija za dograditev Narodnega doma pridobila meščanske kroge, kar je bilo za nadaljnji razvoj izoblikovanja ozaveščenega srednjega razreda in izobraženstva v resnici odločilnega pomena. V sklepu je treba zapisati, da je Monika Pemič prispevala nov, poglobljen pogled na okoliščine nastajanja in samo arhitekturo Narodnega doma, a se je žal ognila sklepni oceni kakovosti Škabroutovega arhitekturnega dosežka v primerjavi, denimo, s tedaj že pozidanim Deželnim, danes Narodnim muzejem in nekoliko poznejšim Deželnim gledališčem, današnjo Opero SNG. Njeno študijo smiselno dopolnjujeta prevod Škabroutovega poročila o svojem načrtu za Narodni dom v Ljubljani v Tehnickem obzoru leta 1893 in biografska skica Pavla Vlčka o zgodaj preminulem, a očitno nadarjenem arhitektu Škabroutu, ki je po Vlčkovi sodbi prispeval Ljubljani svoje prvo večje in ne najmanj pomembno delo.

Podoben metodološki postopek natančnega sledenja arhivskim in drugim virom o reševanju prostorske problematike Narodne galerije v desetletju po ustanovitvi Društva Narodna galerija (1918-1928) je v svojem prispevku Kresija – Jakopičev paviljon – Narodni dom uporabila tudi Mojca Jenko. Pred nami je natančen popis društvenih dejavnosti in njihovih maloštevilnih nosilcev, ki so si prizadevali doseči zlasti dva cilja: zbrati vsa dosegljiva pomembnejša dela starejše likovne umetnosti, nastala na slovenskem ozemlju, in zanje zagotoviti primerno hranišče in razstavišče. Avtoričino delo, kakor si ga je zastavila, je bilo s kritično besedo povezati izbrane arhivske vire in njihovo vsebino v zanesljivo pripoved o desetletju mučnih bojev za visoko postavljena cilja in najnujnejše gmotne osnove zanju. Navedki iz pomembnejših dokumentov in pisem, poročila o opravljenih in opuščenih dejanjih, preštevilnih dilemah in neizpolnjenih pričakovanjih, ki so protagoniste – Ivana Zormana, Izidorja Cankarja, Mateja Sternena, Franceta Steleta, Vladimirja Subica, Josipa Regalija in še koga – naposled sprli med seboj, govorijo o njihovi veliki volji, neogibno potrebni, da bi dosegli tako velik in daljnosežen cilj, hkrati pa o Slovencem usojeni revščini, ki je ves čas hromila ta tako eminentni, centralni kulturni projekt. In ko je Narodna galerija naposled le dobila svoje zasluženo mesto, vsebinsko središčno vlogo v Narodnem domu, med njenimi idejnimi očeti in tvorci ni bilo pravega zadoščenja. Čas za uresničenje Cankarjevega videnja, metaforično upodobljenega v njegovi Beli krizantemi kot bogastvo bogatega, tedaj še ni prišel.