Blog

Plečnikov spomenik Napoleonu in Iliriji

80 let spomenika Napoleonu in Iliriji Jožeta Plenika, razstavni katalog, Ljubljana (Arhitekturni muzej Ljubljana), str. (1 – 11)

I. Okoliščine nastanka spomenika po sočasnih virih in časopisnih poročilih

Slovesno odkritje spomenika je bilo v Ljubljani na Valvasorjevem trgu, takoj za tem preimenovanem Napoleonovem trgu, danes Trgu francoske revolucije v nedeljo 13. 10. 1929 v spomin na poseben Napoleonov dokaj kratek proglas, izdan po miru v Schönbrunnu, s katerim je ustanovil kraljestvo Ilirijo. Proglas je bil v Ljubljani izdan v nemščini in slovenščini. Končuje se v slovenščini takole: “V nashim shotoru Versdenz (Schönbrunn) 14. dan kosaperska 1809”.

Tako imenovane “Ilirske svečanosti” so se v Ljubljani odvijale na 120. obletnico ustanovitve Ilirskih provinc in sicer v soboto12.in nedeljo 13. oktobra 1929. Dovolj razgledani novinar dnevnika Slovenec, je dva dni po koncu slovesnosti v uvodniku 15. oktobra lucidno strnil pomen tega praznovanja za Slovence:

* Slovenec 15.10. 1929

Po ilirskih svečanostih… “Med vsemi temi spomeniki davnega kulturnega življenja pa je  spomin na oživljeno Ilirijo najsvetlejši. Kajti v Vodnikovi Iliriji se je pričelo naše novo narodno kulturno življenje in takrat so bile na mah vse ljudske šole slovenske in tudi v srednji šoli in na univerzi je dobil naš jezik svoje mesto. Ilirija nam je odprla vrata v samostojno kulturno življenje, a dala nam je tudi zavest slovenske skupnosti. Prvič po dolgih časih je bil skoraj ves slovenski narod združen v eni upravni enoti in Gorica, Trst, Reka, Beljak, so bili združeni v eni pokrajini, katere prestolnica je bila naša bela Ljubljana.”

II. Kronologija

* 15. 7. 1929

X. seja gradbenega odseka občinske uprave MOL

“Pod točko 2. se obravnava predlog Glasbene matice in Francoskega inštituta v Ljubljani, da se obelisk ob Gruberjevem prekopu prestavi v tivolski park in se ga dopolni s ploščo Napoleonu. Gradbeni odsek predlaga, da se pusti napraviti nov spomenik Napoleonu iz domačega podpeškega kamna – kar tudi ne bi toliko stalo.”

Zapisniki sej gradbenega odseka  iz let 1928 – 1931; Fond LJU 488 COD VIII/3

*19. 7. 1929

Vabilo na ogled mesta postavitve Ilirskega stebra – ob 16.00 uri pred Križevniško cerkvijo, vabljeni župan dr. Dinko Puc, predsednik Glasbene matice dr. Vladimir Ravnihar, načelnik gradbenega oddseka prof. Evgen Jarc, Josip Plečnik, …

*24. 9. 1929

Telegram tvrdke Cobedamar na Hvaru: dobavljajo bloke belega marmorja velikosti 100 x 100 x 75 cm, 5 so jih že dobavili,  a sta 2 od njih poškodovana, čakajo na dva nova in še 8 preostalih, skupno 13 blokov.

Fond LJU 493, Mesto Ljubljana, Gradbena registratura: REG. IV A, 31, 1929: 121 -165

*Slovenski narod 25. 9. 1929

“Neverjetno vendar resnično, da se je končno mojstru Plečniku posrečilo obrniti ljubljansko srajco, kar doslej ni uspelo še nebenemu umetniku niti najvplivnejšemu prijatelju mesta. Sploh je protinaravno, če Ljubljančan ne zabavlja čez magistrat, za purgarja pa hudo pregrešno in sramotno, če kaj pohvali.”

*Slovenski narod 26. 9. 1929

Upoštevati, “…da občina izvršuje vsa regulacijska dela, ki so bila potrebna okoli spomenika s svojim običajnim kadrom mestnega delavstva, katerega je odtegnila od manj nujnih del.”

“Nadalje je treba upoštevati, da je bila regulacija Vegove ulice in okolice nujno potrebna. To je bila gmajna sredi mesta, ki je kvarila vso okolico.”

“Vegovo ulico so znižali in tako dobili gramoz, ki so ga rabili za nasipanje v treh krajih in sicer v novem parku v Tivoliju, na cestah okrog barak na Galjevici in v Štrekljevi ter Gerbičevi ulici.”

Glede ruševin mestnega zidu stare Ljubljane (na mestu podrtega Knežjega dvorca, op. p):  … “Te ruševine se zdaj za silo urejajo. Pred njimi bodo zasadili kanadske topole kakor tudi vzdolž Vegove.”

“Mestna občina se pogaja tudi s Križarji (Križevniki, Nemškim viteškim redom, op. p.) za odkup vrta za spomenikom, kjer raste sedaj fižol, da ga preuredi v javen nasad, ki bo krasil okolico.”

*Jutro 27. 9. 1929

Ljudje vseh slojev radovedno opazujejo klesanje blokov hvarskega marmorja za spomenik. Vklesujejo se črke na enem od kvadrov, Na višini 5 m Napoleonova glava, obrnjena proti Kongresnemu trgu, pod njo napisi z verzi Vodnikove Ilirije oživljene. Na  nasprotni strani vdelana glava Slovenke. Na strani proti Rimski cesti je vdelan v francoščino prevedeni napis, ki ga je sestavil Oton Župančič.

*Jutro 1. 10. 1929

Časnik poroča, da je bil 30. septembra  “… na svečan način shranjen v primerno vdolbino prvega marmornatega kamna Napoleonovega spomenika na Valvasorjevem trgu v Ljubljani prah neznanega vojaka iz grobišča pri Nadgorici v bližini Črnuč. Župan dr. Dinko Puc je po kratkem govoru shranil v posebno pločevinasto škatljo prah neznanega junaka, ki je padel za čast svojega cesarja in našo svobodo. Kamen nosi kratek francoski napis, obrnjen proti Rimski cesti.” Vdolbino so kamnoseki zazidali in nanjo spustili po škripcu drugi že obdelani kamen.

*Slovenec 2. 10. 1929

Delegacija Odbora za proslavo (dr. Ravnihar in dr. Oretnar) v imenu MOL, Glasbene matice in Francoskega instituta je uradno povabila predstavke vlade v Beogradu na proslavo in zaprosila za navzočnost vojaštva. Predlagali so turnejo Glasbene matice v Franciji in zaprosili za 120.000 din za 14 dni nastopov v več krajih z zaključkom na pariški Sorboni decembra 1929 v Parizu.

*Slovenec 8. 10. 1929

14 kvadrov so že postavili, ostale še danes (8. 10.). Iz  Zagreba pride prva bronasta plošča za spomenik, ostale slede. Tlakuje se širok hodnik pred križevniškim vrtom z velikimi granitnimi ploščami (prav porfirnimi, op. p). Razširjene pločnike ob univerzi in Glasbeni matici so posuli z rumenim peskom. Okrog novo zasejanih topolov so položili travnate blazine. Stopnice in “balkonček” pred gostilno pri Panju je skoraj končan. Na knežjem zidu bodo postavili tribune. “Na Valvasorjevem trgu je dal postraviti arh. Plečnik, ki se ves dan trudi okrog spomenika, za poskušno troje mlajev.” Sedemdset takih mlajev bo na dan odkritja spomenika krasilo Vegovo ulico. Govore bodo prenašali po radiu, za ljudstvo bodo uredili ozvočenje. Na steno škofijskega dvorca bodo pritrdili ploščo v spomin na Napoleonovo bivanje v tej stavbi 28. aprila 1797.

*Jutro 12. 10. 1929

Napovedujejo dogodke 12. in 13. oktobra: Za 12. oktober je napovedana otvoritev Ilirske razstave v Narodnem domu, dijaška akdemija v Drami v izvedbi gojenk mestne ženske realne gimnazije, promenadni koncert in razsvetljava spomenika ter Napoleonov večer v Unionu (govoril bo Oton Župančič). Navzoči bodo še kraljevi predstavnik Stevo Hadžić, vladni predstavnik minister Uzunović, zastopnik francoske vlade poslanik minister Dard, v imenu prosvetnega ministrstva dr. Lončar, dalje francoski general Roset …predstavniki tiska, med njimi zastopnik pariške revije Ilustration. Prodajale se bodo spominčice: brošuri Napoleon in Ilirija, dr. Rusova Napoleon ob Soči, spominske majolike, kipci Slovenke in razglednice z Napoleonovo glavo.

Napoved dogodkov 13. oktobra: sprevod: 1. Sokolska konjenica, 2. Šolska mladina, 3. Sokolstvo, 4. Zveza jugoslovanskih gasilskih društev, 5. Orlovstvo, 6. Narodne noše, 7. Pevski zbori, 8. Skavti, 9. Akademiki, 10. Društvo rezervnih oficirjev, dobrovoljci, invalidi …11. Narodna društva, 12. Okrašeni vozovi. Ob odkritju spomenika bodo spregovorili:  dr. Dinko Puc (odkrije spomenik, položi venec pred spomenik v počastitev Napoleonovega vojaka, vojska odda častno salvo). V imenu francoske vlade bo nastopil poslanik minister Dard, sledi francoska državna himna, za njim zastopnik jugoslovanske vlade, sledi jugoslovanska himna, zastopniki položijo vence. Govore ob otvoritvi bo oddajala v svet in na Valvazorjevem trgu ljubljanska radio-postaja. Napovedana tudi slavnostna predstava Gorenjskega slavčka v Operi.

*Slovenski narod 12. 10. 1929

Ob pohvalah regulacije Vegove ceste ima poročevalec nekatere pomisleke: “Betonske kocke vrh knežjega zidu nekam ne harmonizirajo z zidom, ki je dobil nekako podobo srednjeveške trdnjave. Za to dekoracijo se je mojster Plečnik odločil šele med regulacijo. To je pač ena njegovih posebnosti, kakor je tudi vogal devetega ali desetega kvadra na spomeniku. “Kar pustite ga”, je dejal mojster kamnosekom. “Je posebnost in nič ne moti.” “ Knežji zid pa je itak samo provizoričen, kajti ta prostor bo v doglednem času zazidan.” Na kratko opiše spomenik: podstavek je 2.30 m širok, spomenik je visok 14 m, sestavljen  iz 16 marmornih kvadrov. Na vogalih  podstavka podpirajo srednji steber štirje 40 cm debeli in 1.80 m visoki štirioglati stebriči. Vrh kvadrov je pritrjen  “… kovinast grb nove svobodne Slovenije: polumesec stare Ilirije s tremi celjskimi zvezdami.” Ob stiku 4. in 5. kvadra je na vsaki strani na stebru 55 cm visoka bronasta glava Ilirije, na drugi glava Napoleona. “Od prvega do petega kvadra navzgor so napisi z zlatimi črkami v staroslovenskem (verzi Valentina Vodnika, op. p.) in francoskem jeziku, ki jih je sestavil Oton Župančič.”

*Jutro 15.10.1929

Iz besedila pod slikami z odkritja spomenika: “… častna vojaška četa, ki je po vsakem govoru oddala salvo….Spodaj na desni: Vojak-djak z bronasto palmo francoskega vojnega ministrstva, ki bo vzidana v spomenik; zadaj nosita dva vojaka ogromen venec jugoslovenske vlade.”

*15. 10. 1929

XV. seja gradbenega odseka občinske uprave MOL

Preimenovanje in novo imenovabnje ulic: Valvasorjev trg se preimenuje v Napoleonov trg, dosedanji Muzejski trg pa v Valvasorjev trg, ko je itak tam že Valvasorjev spomenik.

Zapisniki sej gradbenega odseka  iz let 1928 – 1931; Fond LJU 488 COD VIII/3

*Slovenec 16.10.1929

Tvorci Ilirskega stebra; Čast slovenskega imena. Feliks Toman, kamnoseštvo, vodilna tvrdka, ki je sodelovala pri vseh monumentalnih delih v Sloveniji. “Za vsa dela pri spomeniku je rabila štiri tedne.” Pri delu zaposlenih 18 delavcev, od tega štirje podobarji, ostalo kamnoseki. Je to prvič, da se je hvarski kamen uporabil v Sloveniji. Skupno imajo okrog 40 delavcev.

Tvrdka Avgust Martinčič, uvaževana ključavničarska tvrdka v Ljubljani, je dobavila grb Ilirije oživljene vrh spomenika po načrtih prof. Plečnika, vlile pa so ga Strojne tovarne in livarne.” Naročilo brezhibno izvršila v enem tednu. Vzidala bo tudi palmo iz brona, ki jo je poklonila francoska republika. Črke in skultpure je pozlatila tvrdka Albin Slivar v Trnovem. Skulpture je vlila livarna Slovenca Oblaka v Zagrebu.

Arhitekt Jože Plečnik in kipar Lojze Dolinar odlično rešila nalogo.

*12. 12. 1929 Mestni gradbeni urad – Obračun del pri spomeniku Iliriji

Matko Curk – zidarska dela

Alojzij Vodnik – kamnoseška dela

Felix Toman – kamnoseška dela

Albin Slivar – pozlatarska dela na spomeniku

Livarna Oblak- odlivanje dveh glav za spomenik

Avgust Martinčič – račun za bronasti grb na spomeniku – nastavek z bronasto kroglo in pritrditev bronaste veje na spomenik

Celotni obračun  pregledal in odobril ing. Ciril Pogačnik

*12. 3. 1930 Mestni gradbeni urad – Dokončni obračun za ilirski spomenik je 154.009,49 din.

Fond LJU 493, Mesto Ljubljana, Gradbena registratura: REG. IV A, 31, 1929: 121 -165

III. Širši urbanistični in umetnostnozgodovinski vidik Plečnikovega spomenika Napoleonu in Iliriji

Plečnikov učenec Dušan Grabrijan je v časniku Slovenec (19. 8. 1938) objavil članek z naslovom Spomenik kralja Aleksandra v Ljubljani, v katerem je razkril skrivnost Plečnikovega urbanističnega načrtovanja Ljubljane. Po njegovem Plečnik oblikuje mesto tako rekoč od svoje hiše v Trnovem: od nje oziroma izpred trnovske župne cerkve je zasnoval tako imenovano kopno os, ki poteče po Emonski in Vegovi cesti do Kongresnega trga in bi se, če bi mu bilo dano, iztekla v na novo zasnovanem Južnem trgu z vstopom prek Aleksdandrovih propilej ob severnem robu  parka Zvezde. Primerjal jo je, če se omejimo na bistveno, z veliko pariško potezo, ki veže nekdanjo kraljevo palačo Louvre prek Tuilerij in pripadajočega vrta s trgom Coconcorde, vse do Champs Elysées, ki so jo gradili Ludvik XIV. in njegovi nasledniki. Grabrijanovo temeljno odkritje smo pozneje dopolnili s tezo, da obstaja še druga, vodna os, to je Ljubljanica, ki jo je arhitekt sistematično oblikoval od Špice, kjer se Ljubljanica cepi na Gruberjev kanal in Ljubljanico,  mimo Trnovskega pristana in Krakovskega nasipa, Čevljarskega mostu in Tromostovja s Tržnicami vse do Zapornice na Vrazovem trgu. Dalje, da je Plečnik na ti “vzporednici” položil še nekaj “pravokotnic”, kot je oblikovano porečje Gradaščice, preurejena Zoisova cesta z iztekom na Šentjakobski trg in Pot na Grad ter ključna poteza, ki veže osrednjo tivolsko Jakopičevo sprehajališče prek Cankarjeve in Čopove s Prešernovim trgom z izpeljavo na centralno ljubljansko dominanto – Ljubljanski grad.

Naročilo mestnih oblasti za postavitev spomenika Napoleonu in Iliriji je prišlo Plečniku kot nalašč in v pravem trenutku. Na svoji kopni osi, ki je začela dobivati prav v tem času prve oprijemljive obrise v Trnovem, kjer so se po njegovih načrtih pravkar lotili prenove spodnjega porečja Gradaščice s Trnovskim mostom, urejanja prostora pred cerkvijo in celo potegnili profirni tlak prav do Plečnikove hiše na Karunovi ulici, se mu je ponudila priložnost, da vnaprej, z na daleč vidnim znamenjem v prostoru jasneje pokaže svoje daljnosežne načrte preoblikovanja mesta. Zamisel za spomenik približno na tej lokaciji je dal Maks Fabiani v svojem načrtu popotresne Ljubljane, Plečnik pa je po besedah Marka Pozzetta svoj spomenik genialno prestavil na “pravšnje” mesto, česar pa seveda, glede na to, da so se za postavitev povsem novega spomenika odločili šele sredi julija 1929, še ni mogel predvideti v svoji Regulaciji mesta Ljubljane, objavljeni prav leta 1929 v reviji Dom in svet. Po prvih ureditvah bližnje Zoisove ceste in Šentjakobskega trga ter Kongresnega trga, vse med letoma 1926 in 1927, je bilo to tretje večje naročilo Mestne občine Ljubljanske, ki so ga zaupali arhitektu. Če upoštevamo, da so mu prav tedaj dali v delo še ureditev bregov Gradaščice in načrtovanje Trnovskega mostu in nižje ležeče peščeve brvi, je Plečnik nedvomno že imel jasno predstavo, kako bo povezal že obdelane lokacije, oziroma te, ki so se začele izvajati. Njegova zamisel kopne osi je s spomenikom Napoleonu  Iliriji ter z ureditvijo dela Vegove ceste dobila močno, fizično oprijemljivo oporno točko v samem prostoru. Njegova urbanistična metoda je bliže načinu urbanizacije mesta, kakor jo je v 16. stoletju sprožil papež Sikst V. v Rimu s povezovanjem trgov pred velikimi božjepotnimi cerkvami in jih optično označil z vitkimi obeliski pred njimi. Tako je tudi Plečnik s spomenikom, arhitekturnim ozadjem, tlakovanjem, stebrički, zasaditvijo drevja ipd. vnaprej označil prostor urbanizacije, določil mrežo in predvidel, da bo morebiti šele čez leta vanjo umeščal svoje zgradbe, kar se je prav v biližini Napoleonovega spomenika zgodilo s poznejšo pozidavo njegove stavbe Narodne in univerzitetne knjižnice.

Po ohranjenih zapisnikih mestnega gradbenega odsedka in časopisnih poročilih so se, kot zapisano, odločili  dokaj pozno, šele sredi julija leta 1992, tako da so morali z vsemi deli zelo hiteti od načrtovanja regulacije Vegove in spomenika in drugih nujnih posegov do izvedbe vseh del. Plečnik, ki je imel pravkar za seboj izkušnjo s postavitvijo monolitnega obeliska na 3. dvorišču praškega gradu, na kaj podobno drznega in velikopoteznega v Ljubljani ni mogel misliti. Sprejel je dejstvo, da se je treba v Ljubljani prilagajati precej skromnejšim razmeram, v konkretnem primeru pa tudi kratkim rokom izvedbe. Kljub temu se mu je posrečilo poleg samega spomenika izvesti še dokaj obsežno preoblikovanje neposredne okolice spomenika. Poskrbeti je moral predvsem za to, da se bo spomenik kar najbolje izrazil v na novo reguliranem trgu. Okolica pozneje imenovanega Napoleonovega trga je bila, sodeč po novinarskih poročilih, prava “gmajna”, torej precej neurejen del mesta. Plečnik je zravnal površino trga z ravnijo Vegove ulice (po tej intervenciji je moral gostilni Pri Panju prizidati malo stopnišče s podestom, da je omogočil vstop v hišo, zdaj kak meter nad novo ravnijo). Na razmeroma veliki peščeni površini med gostilno in robom cestišča je bilo dovolj prostora za postavitev valjastega tobačnega kioska, prekritega s položno, skoraj ravno pločevinasto kritino. Ni zanesljivih dokazov, da bi stal tam že takoj ob odkritju spomenika, a ga je arhitekt zelo premišljeno postavil v lok cestnega zavoja in tako pripomogel k razumevanju logike poteka krivulje tega dela trga oziroma križišča z Rimsko cesto. Očitno je tudi, čeprav o tem ni poročil, da so bila pogajanja s križevniki uspešna, saj so Plečniku omogočila, da je v ozadju spomenika postavil dve mali arhitekturi s polkrožnima nišama za drevesi; vzhodna mu je hkrati rabila za zaslon, za katerega je umestil javne snitarije, medtem ko je dal ves prostor med njima in v ozadju zasaditi z visokim drevjem, kar je v poznejših letih, ko so se drevesa razrasla, dajalo belemu spomeniku izvrsten kontrast – temno, zeleno ozadje. Da bi poudaril središčni pomen spomenika v izteku Vegove v križišču z Rimsko in trgom, je dal z zasaditvijo topolov na vogalu Rimske in Emonske ulice višinski poudarek v jugozahodni stranici trga, severozahodno pa je razgibal z izmenično zasaditvijo visokih stebrastih topolov in kupolastih vrb žalujk in tovrstno oblikovanje poteze potegnil vse do ulice Soteska.

Novinarji so v spološnem naklonjeno ocenjevali dogajanja na gradbiščih. Eden med njimi pa je imel ob številnih pohvalah zasmisli spomenika ter arhitektovih posegov na trgu in ob Vegovi cesti kar nekaj pomislekov glede arhitektove zamisli ureditve roba nekdanjega renesančnega obzidja ob nepozidanem zemljišču po podrtju Knežjega dvorca. Šlo je, kot je zapisal, za prvotno nenačrtovano domislico, po kateri so v zadnjem hipu na ostankih obzidja namestili vrsto betonskih kock. “Betonske kocke vrh knežjega zidu nekam ne harmonizirajo z zidom, ki je dobil nekako podobo srednjeveške trdnjave,” je sklenil poročevalec. Tedaj in niti še dolgo pozneje niso uvideli je, da je Plečnik želel s celotno ureditvijo okolice spomenika ustvariti svečano okolje obrednega, ne nazadnje je na terasi za linijo kubusov načrtoval častno tribuno, ki je potrebovala oblikovani rob. Središče trga zavzame stroga kvadrasta oblika sestavljenega obeliska, ki jo vrh podstavka tesno obstopajo štirje kvadrasti stebriči. Arhitekt je šele nekaj pozneje dopolnil svoj prvotni načrt z dodatnimi štirimi stebrički iz cenejšega gradiva na vogalih razširjenega okvira spomenika in dodatno zasaditvijo drevja in zelenja. Od te se je do danes ohranil zgolj topol na vzhodni strani spomenika, ki mu daje še danes učinkovito ozadje za poglede z Rimske caste. Njegova poznejša ureditev teras pred palačo Narodne in univerzitetne knjižnice s spomenikom Simonu Gregorčiču na njenem začetku je nadomestila prvotno zamisel ureditve roba obzidja z betonskimi kockami. Ti so imeli poleg naslonila za slavnostno tribuno posebej za potrebe slovesnosti ob odkritju spomenika vlogo uvoda in likovne spremljave kubično sestavljenega spomenika, prav podobno kot niz betonskih krogel na kvadrastih podstavkih ob robu osrednje parkovne ploskve na Šentjakobskem trgu z Marijinim stebrom, urejenim dve leti prej. Če sta bližina cerkve in značaj trga s stebrom, posvečenem Mariji Brezmadežni, samoumevno ustvarjala občutje obrednega prostora, je Plečnik z razmestitvijo kubusov ob robu obzidja odmeril Napoleonovem spomeniku enako obredno težo kot spomeniku z religiozno vsebino. Plečnikovo sporočilo je jasno: vsak spomenik označuje svet prostor. Za doživetje obrednega je potrebna priprava, po Plečnikovi predstavi likovni jezik, ki formalno poveže izbrane prvine okolice spomenika z njegovo temeljno likovno idejo.

Isti poročevalec, ki je negodoval nad ureditvijo z betonskimi kockami na ostankih obzidja, omenja še vogal enega izmed od kamnitih kvadrov, ki sestavljajo spomenik. Kakor se je Plečnik za obrobo ostankov obzidja s kubusi “odločil šele med regulacijo”, sodi tudi vogal devetega ali desetega kvadra (prav štirinajstega, op. p.) na spomeniku  med umetnikove posebnosti. “Kar pustite ga”, je dejal mojster kamnosekom. “Je posebnost in nič ne moti.” Po ustnem izročilu pa je bila zgodba o kamnitem kvadrastem vložku v spodnjem delu 14. kvadra ali četrtega od vrha mnogo bolj dramatična. Pri postavljanju štirinajstega kvadra se je njegov spodnji del odlomil, morda le grdo okrušil. Kamnoseki so prihiteli k Plečniku, ki je bil po poročanju sicer ves čas na gradbišču. “Gospod profesor, nesreča se je zgodila!” Kaj se je zgodilo, povejte že?” vpraša arhitekt. “Kamen se nam je odlomil”, skrušeno povedo, “vendar ga lahko tako zalepimo, da se ne bo nič videlo.” “Ne, kamna se ne lepi!” jih zavrne. “Lahko pa napravite kamnit vložek. Ga bomo dali v primerno izdolbeno odprtino v kamnu.” jih nekoliko pomiri. Kamnoseki izdelajo vložek, ki na dveh straneh kvadra izstopa za nekaj centimetrov in vdelajo v vdolbino. Kamnoseki so pričakovali, da ga bodo zdaj obklesali in zravnali s površino kvadra. Na njihovo presenečenje pa jim Plečnik pravi, naj kar tako pustijo, kot je. “Kaj naj zdaj to pomeni?” se začudijo. Plečnik lakonično: “To bo zdaj kamen spotike.” Iz tega opisa se bolj kot kje razkriva Plečnikov odnos do gradiva: plemenitega gradiva se ne sme lepiti in sploh na noben način poskušati zavesti opazovalca. Etika naloge in rabe gradiva po njegovem tega preprosto ne dopuščata. Plečnikova morala pravi: če že moraš prikriti težavo, potem jo izpostavi! Sijajen zgled njegovega drugega velikega načela: “Iz težave napraviti vrlino!” … in hkrati nazoren prikaz, kako se ob pomembnih spomenikih v mestu porajajo legende o njihovih stvariteljih.