Blog

Slovenska pot v vesolje in Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju

Slovenska pot v vesolje in Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju

Kultura, znanost, vesolje

Dnevnik (Objektiv) 11. 8. 2012

»zelo opazne in izredno dobro izvedene so bile tudi materialne študije.
prvič so poskusili, da predmetov niso razstavili, temveč so jih
pustili viseti na nitkah s stropa. s tem so predmeti zgubili svojo
zemeljsko težo in s tem se je zvišal duševni moment

Willi Nürnberg o kabinetu konstruktivistov Tržaške konstruktivistične skupine v paviljonu Ljudskega vrta v Trstu oktobra 1927 v pismu Bauhausu v Dessau novembra 1927 (prevod iz nemščine: Martina Einspieler)

Tržaški konstruktivistični ambient, avtorjev Avgusta Černigoja in pripadnikov njegove skupine je v umetnostnozgodovinski stroki obveljal za vrh v razvoju slovenske zgodovinske avantgarde in morda za eno najpomembnejših dejanj slovenske umetnosti v 20. stoletju sploh. Da gre za izjemno pomemben dosežek tržaške, posebej slovenske umetnosti so že pred dobrimi dvajsetimi leti dojeli v tržaškem mestnem muzeju Revoltella in se za tiste čase lotili izjemno studiozne in računalniško podprte rekonstrukcije tega »kabineta konstruktivistov«, kakor ga v svojem pismu imenuje Willi Nürnberg. V Ljubljani je potreba po ustrezni umestitvi slovenske zgodovinske avantgarde v nacionalno umetnostno zbirko zorela nekoliko bolj počasi. Tako je šele po obnovi Moderne galerije Ljubljana in v procesu ponovne postavitve stalne zbirke umetnosti 20. stoletja leta 2011 skupina zunanjih sodelavcev Moderne galerije predlagala in uvrstila Tržaški konstruktivistični ambient v stalno zbirko galerije. Moderna galerija je k realizaciji ambienta povabila Dragana Živadinova in Miha Turšiča z Zavoda Delak, ki sta v zadnjem desetletju podrobno raziskovala Tržaški konstruktivistični ambient kot enega temeljnih zgodovinskih  izhodišč v razvijanju koncepta postgravitacijske umetnosti. Vzporedno, pravzaprav že pred tem, je prišel Dragan Živadinov na sled znanstvenika in prvega teoretika človekovega vstopanja v vesolje Hermana Potočnika Noordunga, ki je dve leti po predstavitvi tržaškega umetnostnega ambienta (in seveda ne da bi vedel zanj) izdal v Berlinu knjigo Problem vožnje po vesolju; Raketni motor (1929). Knjiga je v prevodu Petra Srakarja izšla pri Slovenski matici leta 1986, Zavod Delak pa se je leta 2010 potrudil za ponovni in dopolnjeni natis z uvodoma predstavnikov dveh velikih držav, ki sta v osvajanju vesolja prišlji najdlje: Ruske federacije in Združenih držav Amerike v osebah Tanje. N. Želnine ter Fredericka I. Ordwaya III, Rogerja D. Launiusa in J. D. Hunleya. Da ne gre zgolj za naključno povezavo poustvaritve nekega davnega umetniškega dogodka s ponovno izdajo prevoda neke stare knjige, priča risba Levitacijske konstrukcije Eduarda Stepančiča, Avgusta Černigoja, Giorgia Carmelicha in Josipa Vlaha, ene tistih, ki jih je videl Willi Nürnberg lebdeti v konstruktivističnem kabinetu in ki v različnih legah kot pretisk v vrhnjem delu strani spremlja celotno besedilo knjige. Umetniška vizija lebdečega predmeta v prostoru in znanstvena vizija možnega gibanja v breztežnosti vesoljskega prostora narekujeta razmislek o prihodnosti umetnosti in njenih možnostih v vse bolj pogostem vstopanju človeka v vesolje. Odgovor Dragana Živadinova, Miha Turšiča in Dunje Zupančič se idejno uteleša v konceptu postgravitacijske umetnosti in njegovi razširitvi s konceptom kulturizacije vesolja, ta pa je našel svojo konkretno zemeljsko oporišče v sijajni stavbi Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju poleti leta 2012. Toda vizija, namen, funkcija in množica drugih mogočih sestavin, ki konstituirajo podobo pričujoče arhitekture, se pri navedenih konceptih ne ustavlja, marveč jih širi, poglablja in konkretizira z vrsto ambicioznih mednarodnih projektov, za katere pa še nihče ne ve, kaj bodo prinesli in v kaj vse se bo široko zastavljeni in  projekt s kratico KSEVT razrasel. Bolj kot zavestno so mnogi, ki so se tako ali drugače seznanili s projektom, ali pa bili povabljeni k sodelovanju, intuitivno začutili, da se pripravlja nekaj velikega. Zdi se, da more velika ideja v hipu povezati ljudi in skupine, ki si jih sicer zlepa ne bi mogli zamisliti pri skupnem delu. Vsebina novonastale stavbe, ki jo tako povsem izjemno za slovenske razmere podpisujejo najpomembnejše in mednarodno uveljavljene arhitektske skupine iz Slovenije, kot so Bevk Perovič arhitekti, d.o.o, Dekleva Gregorič arhitekti, projektitanje, d.o.o, Ofis arhitekti, d.o.o, Sadar+Vuga arhitekti, d.o.o., je bila torej dovolj velik izziv. Hkrati je bila je več kot zahtevna in zato tudi njeno arthitekturno utelešnje tako v notranji organizaciji prostora kot v zunanjem izrazu ne more biti enoznačno in hitro berljivo. Prav nasprotno, od obiskovalca zahteva precej večji opazovalski in miselni napor. Arhitekture KSEVT v Vitanju tudi ni mogoče razumeti brez historiata umetniških idej, ki jih Dragan Živadinov razvija že več kot dvajset let, skoraj desetletletje pa v skupini z Dunjo Zupančič in Mihom Turšičem.

Po vrsti kritiških poročil in intervjujev s člani skupine je mogoče začetke umetniških procesov, ki so privedli do stavbe KSEVT v Vitanju, povezati z Obredi poslavljanj, dramskih predstav Dragana Živadinova, ki naj bi se odvijale od leta 1995 do 2045. Šlo je za načrt z imenom Petdesetletni projekt Noordung. Mnogi sodelujoči pri projektu bodo po zakonih narave v tem času preminuli (lani je umrla prva igralka Milena Grm, ena izmed udeleženk tega projekta). Njo in druge bodo zamenjali umboti, prihodnji umetniški sateliti oziroma tehnološki substituti igralcev. V gledališkem prostoru bodo njihovi daljinsko vodeni znaki opravljali gledališke naloge, kakor so jih prej igralci (Miha Turšič). Živadinov bo te odrske abstrakte leta 2045 z vesoljskim plovilom odpeljal v orbito, kjer bodo postali umetniški sateliti ali syntapiensi, sintetični homo sapiensi. Sateliti bodo informacije o njihovih človeških predhodnikih pošiljali v globino vesolja in na Zemljo (Dragan Živadinov).

Novo obdobje je nastopilo s prihodom Miha Turšiča leta 2003 v umetniško okolje Dragana Živadinova in Dunje Zupančič. Leta 2005 so skupaj z Zavodom Atol izvedli prvo ponovitev Petdesetletnega projekta Noordung v kozmonavtskem središču Jurija Gagarina v Zvezdnem mestu v Podmoskovju. Tedaj so se Obredi poslavljanj umaknili novemu konceptu – postgravitacijski umetnosti. Ta se v nasprotju z Obredi, ki se nekoliko čustveno, melanholično ozirajo v preteklost, usmerja v prihodnost. Skupina vidi v postgravitacijski umetnosti centralno temo, iz katere izhajajo vse njihove dejavnosti tja do leta 2045. Skoraj hkrati (leta 2006) je skupina predložila načrt za postavitev spominske sobe Hermana Potočnika Noordunga v Vitanju in ga tako vsebinsko kot likovno izjemno domišljeno izpeljala. V okoliščinah, ko so v Vitanju načrtovali prenovo razpadajočega kulturnega doma, so se ambicije skupine in vitanjskih domačinov srečno povezale (za to imata posebne zasluge župan Slavko Vetrih in direktor občinske uprave Srečko Fijavž) in na obzorju se je zarisala zamisel, ki naj bi zaobjela družbene potrebe domačinov ter drzne umetniške koncepte, vpete in osebno povezane s pomembnimi mednarodnimi dejavniki  v edinstveni stavbi Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij.

Za zorenje stavbnega koncepta novega kulturnega središča v Vitanju je morda pomembna tudi dinamika razvoja in notranja delitev vlog in zadolžitev članov skupine. Vprašanje vertikalizacije postgravitacijske umetnosti morfološko oziroma oblikoslovno materializira Dunja Zupančič. Po njenem postgravitacijske umetnosti ne določa več teraformativnost (oblikovanje, kakor ga določa zemeljska gravitacija). “Mora biti nov jezik in tega je treba izumiti in ozavestiti…o morfologiji, ki je ni v naravi, ampak le v našem mišljenju in ki bo ontološko postavila povsem drugačno umetnost.” Za vse druge dejavnosti, ki se tako ali drugače dotikajo kulturizacije vesolja in ustvaritev Kulturnega središča v Vitanju  sta zadolžena  Turšič in Živadinov. Nova ustanova si postavlja za temeljni cilj premišljevati “razvojno umetnost”, to je splošni kulturni kontekst dogajanja v vesolju, kakšna bo umetnost v povsem novih okoliščinah in naposled kako misliti združevanje znanosti in umetnosti. Turšiču se kulturizacija vesolja razkriva kot nova vzporednica trem temeljnim paradigmam, ki potekajo že desetletja: civilno znanstveni, vojaški in komercialni. “Mi pa v realno, bližnje vesolje vnašamo kulturno razsežnost.” Živadinov pa k temu dodaja, da je to, “kar delamo, terminal za tisto, kar bo v najbližji prihodnosti zgrajeno v realnem vesolju. Gradimo prostor za razvojno umetnost…”  (Vsi navedki povzeti po Dragan Živadinov, Dunja Zupančič, Miha Turšič v intervjuju s Tanjo Lesničar – Pučko, Dnevnik /objektiv 16. 6. 2012, str. 10. -13.)

Stavba kot dom razvojne umetnosti? Združene znanosti in umetnost? Teorije postgravitacijske umetnosti in kulturizacije vesolja? Kako te zahtevne koncepte, ki bi vsak zase potreboval obsežen inštitut, razumno povezati še s pričakovanji krajevne skupnosti ter njenih vsakdanjih in bolj svečanih potreb v enovito stavbo? Zdi se, da je načrtovalce vodila temeljna zamisel nenavadne nagnjene krožne bleščeče stavbe iz aluminija in stekla, ki bi se kot nagnjeno vesoljsko plovilo v nizkem letu z robom zarilo v zemljo in v tem položaju obtičalo. Krožna oblika izhaja iz načrta orbitalne postaje Hermana Potočnika, ki pa je vretenasta. Arhitekti so morali v določenem trenutku od ideje celovitega zunanjega vtisa “vesoljskega plovila” prestopiti v notranjščino, torej  k organizaciji zahtevanega funkcijskega programa, pri čemer so se odločili za sistem s položnimi brežinami in stopnišči povezanih valjastih volumnov vendar s krožnim izrezom v samem središču stavbe, ki s pritličja omogoči pogled vse do s krožnimi odprtinami predrte krovne plošče osrednjega valja. Vse je izdelano iz litega betona, samo v delu, kjer se osrednje stavbno telo dvigne nad vstopno ravnino, so namestili zastekljeno vhodno preddverje. V vmesnem prostoru dveh notranjih valjev so nameščene stopnice in dvigala, ki vodijo v nadstopji. A tja je mogoče priti tudi po položni brežini od vhoda nasproti predverja, ki kot tunelski obhod obide vso stavbo in se izteče pri izstopu na teraso. Z nje se ponudijo lepi razgledi na naselje in okoliške hribe in je hkrati primerna za dogodke na prostem. Iz široke poševnine terase se v sredi izvije valj, prirezan pot kotom v opaznem kontrastu s poševnino terase, kar za poglede od daleč uravnoveša “zemeljsko” kompozicijo stavbe. Že tako ne prav preprosto součinkovanje valjastih volumnov dopolnjuje ob zunanjem obodu osrednjega poševnega valja še zunanje kovinsko stopnišče, zaslonjeno s aluminijastim parapetom, potekajoče po svoji  spiralni liniji prav tako do spodnjega roba terase. Oprema prostorov je špartanska, razen lesenega tlaka osrednje dvorane v pritličju, poševne dvorane s steklenjaki pod tremi krožnimi odprtinami terase in same terase ostajajo vse druge površine hojnice, stene stropovi neobdelani, iz surovega betona. To daje ozračju notranjščine nadih prepričljive prvinskosti, svečane resnobnosti, monumentalnosti. Od detajlov obiskovalec opazi komaj nekaj ne pregosto posejanih valjastih svetil na stropu dvorane v pritličju, preddverju in v obodnem tunelu, strogo minimalistično kovinsko ograjo okrog okrogle odptine v nadstropju, s kovinskimi mrežami (roloji) zaprte vhode nekaterih prostorov, umeščenih med notranja valja, sicer namenjena stopniščem in dvigalom. Mimogrede, tudi ta so s svojimi minimalističnimi oblikami steklenih vrat in kovinskih okvirjev v kompoziciji notranjščine komaj opazna. Po izjavah Živadinova, ki jih je dal Jožici Grgič za Delo (2. 8. 2012, str.19), so morali “Arhitekti upoštevati teraformativnost, ker je to še zmeraj na zemlji, na drugui strani pa je jasno, da je to vmesni prostor med zemljo in gravitacijo 0.” Po tej razlagi bi mogli značilno slovensko paradigmo obtičale vesoljske ladje (opisane zgoraj) vendarle obrniti in jo videti kot pripravljeno na vzlet.

Stavbni program je v pritličnem delu z dvorano s 300 sedeži in nekaterimi spremnimi prostori, denimo za knjižnico, namenjen krajanom in njihovim skupnim potrebam.. Servisni prostori (garderobe, sanitarije, tuši ipd. V kleti ) so nanmenjeni tako domačim uporabnikom kot tujim umetnikom in znanstvenikom. Preostali prostor nad pritličjem je namenjen dejavnostim KSEVT, razstavam (osrednja, posvečena Hermanu Potočniku Noordungu z naslovom Sto monumentalnih vplivivov Hermana Potočnika Noordunga) bo seveda obvladovala razstavišče pod teraso) ter prostorom za delo umetnikov in znanstvenikov z vsega sveta. Vsebinsko gledano tu seveda ni še nič dokončno določenega. Če si je mogoče nekoliko bolje predstavljati dvorano za različna srečanja in prireditve, pa knjižnico v pritličju, ostaja zagotovo največ odprtih vprašanj, povezanih z dejavnostjo v nadstropju, vsebino delovanja KSEVT. Oblike dela, delitve in funkcije prostorov in sploh celotna organizacija ter samorazumevanje in definicija vsebine in ciljev delovanja institucije ostajajo nejasne.

Vendar dete je rojeno. V kaj se bo razvilo, je stvar prihodnosti; odgovornost je na plečih avtorjev pa številnih lokalnih, državnih in mednarodnih ustanov, ki si te dni ogledujejo novorojenca. Pomembno pa je poudariti naslednje: temeljna zamisel, ki je poganjala projekt KSEVT in ga pripeljala do pomembne etapne zmage, izhaja iz umetniških vrst, dolgega miselnega napora, ki ustvarja jasno vidno sled z vrsto pomembnih akcij, umetniških in pojasnjevalnih (informansov) v Sloveniji in na tujem med Rusijo in Združenimi državami Amerike. Gre za svojevrstni preplet med umetniško pobudo in znastvenim odzivom, ki je le eden (a kot se zdi izjemno daljnosežen) od načinov, kako umetnost misli znanost. Začetek njunega razmerja sega v čas italijanskega humanizma in renesanse, v modernizmu in še prav posebno v zadnjih dvajsetih letih pa je to razmerje eno ključnih gonil vrste umetniških praks. Umetnost danes “ve” o (trdi) znannosti več kot ve ta znanost o umetnosti. Ali če parafraziram svojo nekje zapisano misel: zdi se namreč, da je umetnost danes edina stroka, ki more teoretsko obvladovati procese na tako široko zastavljenem pojmovanju (vesoljske) znanosti in temu dodajam: misliti umetnost in znanost skupaj. Tu, v tej točki se je pokazala možnost za slovensko pot v vesolje. Gmotno ne bomo nikoli sposobni obvladati kolosa znanosti in tehnologije, ki je človeka že privedla v bližnje vesolje. Imamo pa umetnost, ki se je bila sposobna vprašati, ali je človekova prihodnja usoda v vesolju v resnici zgolj znanstvena, vojaška ali turistično komercialna, ali ni morda tudi umetniška in širše kulturna. Ne  gre namreč le za to, da smo pri tem velikem projektu vstopanja v vesolje nekako “zraven”. Gre za to, da imamo umetnost, ki je pokazala način, kako moremo biti “zraven” pri koncipiranju ene najzančilnejših človekovih sposobnosti, umetniškega in posledično kulturnega ustvarjanja v novem habitatu. In za to zamisel si je sama morda nehote postavila spomenik, spomenik generacije, za katerega nekateri verjamemo, da jo bo tudi daleč preživel.